PROJEKT 160 MINUT

dunajČas je za nov življenski cilj. Tekaški!

V zadnjem času sem prebral kar nekaj prispevkov iz področja podjetništva in športa, vsi so poudarjali eno. Treba si je postaviti visoke cilje in se jih truditi doseči. Zakaj biti povprečen če pa lahko izstopaš.

Trenutno lahko v 160-ih minutah pretečem približno 30 kilometrov. No, mislim da bi jih lahko, ne vem če bi me noge držale. Niti ne bom poizkusil, bi bilo samomorilsko pri moji telesni teži.

Prvi korak v mojem novem tekaškem življenju je preoblikovati moje telo iz “smučarskega” v tekaškega. Ideja zori že dolgo časa, zdaj je dozorela, končno! Zares težko je narediti spremembo v življenju, če se je treba čemu odreči. Drugače ne gre, to je edina pot.

Prvi korak proti cilju 160 minut je nastop na Dunajskem maratonu, ki so bo dogajal čez 71 dni. Tam je moj glavni cilj preteči razdaljo. V mislih sem imel, da bom po progi potoval s hitrostjo petih minut na kilometer, pa se sedaj nagibam k temu, da se rezultatsko ne bom obremenjeval. Na Dunaj grem odtečt, če bom kakšno minuto počasnejši, ne bo konec sveta, predvsem zaradi tega, ker je to samo vmesna postaja do glavnega cilja, ki naj bi bil dosegljiv v treh ali štirih letih. Ali pa nikoli, vendar tega ne bom vedel, če ne bom poizkusil.

Prav imate, moj glavni cilj je preteči maraton v 160-ih minutah. Časa ni na pretek, vse mora biti idealno! Kdor se na tek malce spozna, ve da je maraton v tem času domena zelo dobrih tekačev. Enkrat sem to že bil, zakaj ne bi spet tekel malce več in hitreje.

Bomo videli.

Prvi cilj Dunaj… …še 71 dni, še 45 treningov in cca 500 kilometrov do takrat.

 

 

Advertisements

NA NULI

Bil sem tekač, od glave do pet. Nekdaj. Sedaj sem tekač samo še v glavi. Še vedno se mi zdi, da lahko pretečem 5, 10 ali pa 20 kilometrov. Odvisno od volje. Nerodno je spoznanje, da jih ne morem. Mašina bi že še šla, vendar mi podvozje škripa. Pretečem lahko nekaj sto metrov, pa imam občutek, da se bo kaj strgalo. Vendar tako je, to je realnost. Postal sem netekač, treba bo začeti z nule.

Tek je moje življenje, je jezik, ki ga znam najbolje govoriti. O teku se lahko pogovarjam ure in ure, o teku lahko poslušam ure in ure. Ne vem zakaj ta obsesija, upam, da za okolico ni moteča. S tekom si služim kruh, sicer ne kot aktiven tekač, ampak kot tekaški trener. Veliko izkušenj imam z vadbo začetnikov, leta in leta sem tekače in tekačice motiviral naj tečejo, naj vztrajajo, naj začutijo tek. Na koncu sem tudi sam postal začetnik. Verjetno se je to moralo zgoditi.

Zaobljubil sem se, da bom letos pretekel polmaraton s svojimi vadečimi. V letošnji tekaški sezoni zame kvaliteta še ni toliko pomembna, čeprav imam sam pri sebi moralne zadržke glede tega. Kot nekdanji tekač, imam v glavi številke, ki še nekaj let ne bodo dosegljive. Vendar prava pot je na tej točki zelo vijugasta. Počasi bo potrebno graditi napredek proti novim ciljem. Kar sem se do sedaj v življenju naučil, je to, da nič ni nemogoče. V letu ali dveh se lahko naredi velika sprememba, vendar je potrebna odločitev. Sprememba. Treba je pričeti teči in to redno.

Odločil sem se spremeniti svojo tekaško življenje. Vem, da mi bo uspelo, ter da me čaka še veliko kilometrov. Pravzaprav pogrešam mokre zimske nedeljske dopoldneve, ko se vračaš iz dolgega teka. Ves premočen, blaten in tudi utrujen. Ta občutek sem vedno jemal kot neko posebno doživetje. Zrak je moker in hladen, v pljučih čutiš svežino pri vsakem vdihu, v zadnjih klancih so noge težke in pečejo. Občutki so intenzivni, posebni, predvsem pa lepi na svoj način. Mogoče je to občutek življenja, občutek kako biti živ.

Pred več kot desetimi leti sem veliko tekel, približno toliko, kot sedaj priporočam boljšim maratoncem in triatloncem, če želijo teči hitro. Takrat se mi to ni zdelo nič posebnega, bilo je samoumevno, bilo je nekaj najbolj naravnega. Spomnim se tudi posebnega občutka, ki sem ga pri teku doživel samo dvakrat v življenju. Občutek popolne lahkotnosti gibanja, ki ji obakrat trajal samo po nekaj dni. Seveda me je to zaneslo in sem vedno prekuril varovalke in zapadel v utrujenost. Meja med enim in drugim stanjem je bila zelo blizu, zdaj to vem, takrat se mi ni sanjalo, saj sem se na momente počutil neuničljiv. Ta občutek popolnosti je verjetno kriv, da sem se zastrupil s tekom, za vedno. Zares si želim to še kdaj občutiti, čeprav sem zdaj verjetno na točki kjer sem od tega najbolj oddaljen. Pa vendar, nič ni nemogoče.

shoe-review